Gregor Jordan&Katarina Stegnar&Primož Bezjak=Beton Ltd.

Delo v skupini zahteva neko ustrezno dinamiko in razumevanje

Trio znanih gledaliških igralcev, gibalcev in plesalcev,  Branko Jordan, Katarina Stegnar in Primož Bezjak, tudi kolegov iz študijskih časov na AGRFT, se je odločil in ustanovil kolektiv Beton Ltd, leta 2010 pa je dan ugledala njihova prva predstava potrošniških etiket in ekologije Tam daleč stran (Uvod v ego-logijo), leta 2011 je sledil je izziv ob Samuelu Beckettu s premiero Rečem, kar mi rečejo, leta 2013 njihova uspešnica: Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli, grajena na hotelirski ponudbi vele hotela Haludovo na Krku v Malinski, čez eno leto pa še četrti gledališki projekt Uporni človek.

Rečem, kar mi rečejo .... (foto: Urška Boljkovac)
Rečem, kar mi rečejo .... (foto: Urška Boljkovac)


Njihova posebnost je skupinsko, kolektivno ustvarjanje, ki poteka v sinergiji skupine in teče brez vodje ali režiserja. Ta izziv ustvarjanja brez individualnega vodstva (režiserja, koreografa, dirigenta) zanje pomeni raziskovati v sferah odrskega eksperimenta, kako s skupnimi močmi, idejami in izkušnjami obvladati odrske zakonitosti, ustvariti umetniško estetiko, hkrati pa se približati gledalcu.

... Katarina Stegnar in Primož Bezjak ... (foto: Urška Boljkovac)
... Katarina Stegnar in Primož Bezjak ... (foto: Urška Boljkovac)


V prvi vrsti so še vedno vsi trije profesionalni igralci, ki sodelujejo z znanimi režiserji, producenti in tudi koreografi. Branko Jordan je na novinarski konferenci 19. Mednarodnega festivala Mladi levi dejal, da se v svoji zadnji predstavi kot generacija 37+ soočajo s sedanjostjo, obstaja tudi možnost, da bo njihov gledališki pogled na svetovne tokove nesprejemljiv ali nerazumljiv tako za tiste mlajše kot one starejše, ampak tako pač je, in kot v naslovu pravijo: drugače ne morejo.  

... Gregor Jordan ... (foto: Urška Boljkovac)
... Gregor Jordan ... (foto: Urška Boljkovac)

 
Za letošnje Mlade leve so pripravili novo kolektivno stvaritev, ki nosi naslov Ich kann nicht anders / Ne morem drugače, ki bo premiero uzrla 26. avgusta na odru Stare elektrarne Ljubljana v produkciji Zavoda Bunker, prva ponovitev pa bo dan pozneje. Daliborka Podboj sem se srečala z njimi po njihovi kostumski vaji, tistega četrtka po prazniku Marijinega vnebovzetja, v Kavarni SEM Etnološkega muzeja Ljubljana, in nekaj besed smo ob limonadi, kavici ter radenski namenili njihovi novi predstavi z nemškim naslovom. 

Predstava Ich kann nicht anders (foto: Toni Soprano)
Predstava Ich kann nicht anders (foto: Toni Soprano)


Sprašujem se, čemu nemški naslov za vaš novi projekt? Ko sem zagledala naslov, sem najprej pomislila na skupino Laibach.

Katarina: (smeh) V bistvu smo s to predstavo hoteli, da bi nas gledalec doživljal skozi zasebnost zelo intimno, začutil, kako mi doživljamo ta svet in situacijo okrog nas. Nismo hoteli igrati nobenih likov, odprli smo vrata v neko svojo bazično intimo in v njej smo nekako ugotovili, da nismo nič socialni, da se v bistvu vedemo zelo podobno kot vsi drugi ljudje. In niti ne moremo drugače, kot da se vedemo, kot smo, in smo to, kar dajemo pred publiko. Torej ne moremo nič drugače, kar stoji že v naslovu.
Še vedno se sprašujem, čemu je ravno nemški naslov v ospredju, ste postali mogoče bolj nemško govoreči?
Branko: Zavedamo se, da bo to vprašanje. Predstava je nastajala v etapah, naslov pa prišel na plan lansko jesen, ko se nam je zdelo, da je vse okrog nas samo ena velika Nemčija, ki kar nekaj časa kroji trenutno evropsko krizo. Z nekega stališča gledano je Nemčija v EU predstavljala nek motor negativnosti glede na grško krizo in s 'trojkami', lani pa se je v luči migrantske krize pojavila ta druga teorija: rešiteljica Evrope. V nekem smislu smo izrazito nemško razmišljali in je naslov v bistvu citat iz nekega stavka, ki ga je izrekel Martin Luter, je protestantska misel. Všeč nam je bil kot nemški citat, ki nas je vse prevzel, in Slovenija je kot neka nemška provinca. V bistvu pa nam je bolj kot fraza ostal v spominu, oprijeli smo se ga v nekem trenutku, ga posvojili, jemljemo ga kot takega in nimamo neke globlje filozofije okrog tega.

...
...


Na novinarski konferenci Mladih levov ste omenili, da je bil prvotni naslov predstave Otok solz. Je otok mišljen kot stičišče, bivališče neke zaprte, izolirane skupnosti?
Branko: Res je predstava potovala eno dolgo pot, moramo biti iskreni, da smo začeli s stališča migrantskega problema, ampak se  je  izrazito spreminjal. V trenutku, ko smo začeli s to predstavo, se nam je zdelo, da je najprej migrantski problem povezan z nami; ali bomo vsi počasi odšli, zaprli vrata, in zadnji, ki bo šel, ugasne še luč za seboj. Potem smo ugotovili, da je bolje, da ne odidemo, ker ravno  zdaj drugi prihajajo, mogoče je bolje, da ostanemo. Nenadoma je postal humanitarni problem, ki se ga prej nismo zavedali. Je pa za nas obstajal vseskozi estetski problem glede teme predstave, kajti nismo želeli izrabljati te neke migrantske krize v nekem večvrednostnem pomenu, da bi se postavljali na eno ali drugo stran, ali da zastopamo neke druge, medtem ko sami živimo tu svoja mala življenja. Potem smo ugotovili, da smo pravzaprav vsi begunci, in smo begunci v metaforičnem pomenu zaradi tega, ker ves čas bežimo pred težavami, ali se zapiramo v svoje lastne svetove, ali nas preganjajo iz teh svetov. In je ta migracija nenadoma postala predvsem termin, vezan na psihologijo in sociologijo posameznika.  
Katarina: Niti dejansko nismo hoteli izkoriščati situacije, kot se pač sodobna umetnost rada okorišča z njo; ko nekaj poči in je že predstava. Nismo niti hoteli zavzemati perverznega stališča, da kaj vemo o vsem tem, in upati, da ne bi bili moralistični, čeprav bi v resnici to bili, zato v predstavi govorimo predvsem o sebi v odnosu do teh sil.
Primož: O migrantski krizi se vsakodnevno izražaš, mnenju se lahko dnevno sledi prek mrež in medmrežij, se pravi prek facebooka,  twitterja itd. V vsakem primeru to tudi vsi počnemo, se o tem javno izražamo, se tudi hkrati zavedamo točno tega problema. Vsi smo zelo občutljivi, to se nam zdi grozno, in ne vem, kaj vse hočemo narediti, na koncu pa velik del ljudi stori skoraj praktično nič. Podobno je bilo, ko je bila vojna v nekdanji Jugoslaviji, ko se je dogajala nekaj sto kilometrov stran od nas, ko je bilo najprej grozno in si svoje življenje živel naprej, to se ves čas dogaja. Naenkrat so eksistencialni problemi, ki jih imaš, očitno toliko močnejši oziroma jih bolj čutiš kot te večje probleme, ki bi jih moral reševati. Mislim, da niti za to ni polje reševanja gledališki oder, je stvar posameznika.

...
...


Torej je od volje in hotenja posameznika odvisno vse ali veliko, kar je nedvomno bilo v ospredju v filmu Moje življenje, ki se je prejšnji večer predvajal na  Slovenija 1, je filmska različica avtobiografije nemškega Žida Marcela Reicha-Ranickega, znanega nemškega literarnega kritika, ki se je v danem trenutku odločil in stopil iz kolone gotove smrti v času druge svetovne vojne ter s tem sebi in svoji ženi rešil življenje.  
Branko: Znova naključje, ne vem, zakaj in če je sploh, je tudi dejstvo, da Marcel Reich-Ranicki v naši predstavi nastopa kot močna referenca, ki je, če se navežem na ta film, pozneje postal nemški literarni papež in ustanovil tudi znamenito oddajo Literarni kvartet. Njegov otvoritveni monolog v prvi oddaji se je znašel tudi v naši predstavi. Ta nemški kontekst mogoče nosimo vsi s seboj, ta strah, ki nas obkroža, in se bojimo, da se ponavlja. In so 30. simbol nekega časa, ko so na eni strani tako močne umetniške smernice, na drugi pa nastopa en močan populizem in velike tenzije v družbi, med drugim tudi gospodarska kriza. V 30. smo se naučili, da je to apokaliptično obdobje, ki nas očitno vseskozi spremlja v vseh razpokah družbenega življenja.
Primož: Vprašanje je, če smo se sploh kaj naučili.
Branko: Hočem reči, da to obdobje uporabljamo kot simbol in nas je strah, da se vedno znova vračamo v to smer. Na nekem horizontu naše predstave je ta problem kar prisoten, medtem ko je okoli nas še večji pereči problem, politični problem kapitala, ki nastaja bodisi na problemih ljudi bodisi na usodah ljudi, kar se žal tudi zlorablja. To so vse neke reference, medtem ko je sama predstava izjemno intimistična, tudi vizualna, je namenjena gledalcu, da bi dobil vpogled v neko malo skupino, tako, kot smo to mi, v nek njihov razpon časa, kjer se sreča mnogo oblik, mnogo vsega, kar je prisotno kot mehanizem v družbi. 
Katarina: Mnogo problemov našega časa.

... (foto: Toni Soprano)
... (foto: Toni Soprano)


In kje nastaja predstava, na kakšnem odru?
Branko: Predstava nastaja v eni od manjših dvoran Športnega društva Tabor, kjer bo svoj prostor lahko našlo okoli 50 do 60 obiskovalcev.
Primož: Dvorana je zgoraj ob zidu, na eni strani je fitnes center, na drugi pa identična prazna dvorana, kot neka baletna dvorana. Izbrana je, ker smo v bistvu startali iz nekega bunkerja, zatočišča gradu, in ko smo videli ta prostor, nam je nekako odgovoril, tudi dal nek potencial tega,  kar smo si zastavili. Ta prostor ima tudi svojo zgodovino, od tega, da je bila tu knjižnica, do prvega lutkovnega gledališča pa kopališča.
Branko: In je tako tu po dolgem času spet na sporedu gledališka predstava. V veliki dvorani so snemali tudi film Ples v školjki.
Primož: Ja, to je tudi nek del naše generacije okoli 40. To je točno to obdobje, ko res imaš največ moči, ko se moraš intimno odločiti, kako boš nadaljeval, ali boš ostal na tej točki, kjer si, ali boš naredil naslednji korak, ki lahko prinese tudi negativnosti ali veliko odgovornih reči. To je ta kriza srednjih let, o kateri smo se pogovarjali tudi v naši celici, ko gremo proti letom, v obdobje, o katerem malo ali ničesar ne vemo, in v zdi se mi, da je v krizi srednjih zdaj tudi Evropa. In tako vsakodnevno osebno realnost mešamo s splošno realnostjo, v kateri živimo.

...
...


Ob  pojmovanju celice v tej predstavi sem pomislila na celice, ki se jim je sledilo tudi na sceni vaših prejšnjih predstav. Kakšen pomen dajete tem scenskim, pomanjšanim in zaprtim prostorom na sceni?
Branko: Ko delamo, se skušamo v vsaki predstavi postaviti v nek precej neprijeten položaj, so del raziskovanja srečnih ali nesrečnih scenskih kombinacij. Na sceni delujemo že nekaj let, in je to v bistvu naša metode dela. 
Primož: Mislim, da se namerno, tudi zavestno potiskamo v situacije, kjer se počutimo zelo ´nesigurno´, postavljamo se v te nemogoče situacije, ko iščemo nek novi izraz.
Katarina: Ko iščemo nek novi izraz in nam ni kaj všeč, se skušamo tudi rešiti starih vzorcev, tudi obstoječih oblik.
Branko: Vedno smo izhajali iz sebe, in to v odnosu do zunanjih perečih družbenih fenomenov, kar smo tudi vedno ponavljali. Tokrat pa se v svoji predstavi usmerjamo eksplicitno v svoj mentalni svet, ki ni zelo urejen, je, upam, luciden.
Katarina: Ne bi pogrešal, če bi bil luciden?
Branko:  Ne, ne bi pogrešal.

...
...


Kaj je bil vzrok ali tisti potisk, da ste začeli delovati kot kolektiv Beton Ltd?
Branko: Predvsem nas je izoblikoval Pograjčev Betontanc.
Primož: Najprej smo delali izven Betontanca z Matjažem Pograjcem, potem smo postali del te skupine in smo z njimi sodelovali, pozneje pa tudi sami  začeli delovati.
Branko: Zgodila se je produkcijska ponudba Bunkerja.
Katarina: Ja, Nevenka (Koprivšek, op. a.) je predlagala, da nam producira predstavo, če smo jo pripravljeni sami ustvariti, in tako je nastal  naš prvi projekt z ekološko tematiko. Tudi sami smo že na akademiji razmišljali v tej smeri, seveda smo si šteli v čast, ko smo dobili povabilo. V bistvu pa smo se že leta 2004 srečali z nizozemsko skupino, ki deluje brez režiserja in imajo dolgoletno tradicijo ustvarjanja kolektivnih predstav. Pri njih so že iz akademije izhajali kot kolektivni ustvarjalci, česar pri nas ni bilo. Mi smo ustvarili veliko avtorskih projektov, vsak na svojem področju z različnimi režiserji, ravno v tej obliki še ne, zdelo se nam je zelo ekspresivno in to je bil za nas velik izziv. Po prvi predstavi je že sledilo povabilo Matjaža Bergerja za novo uprizoritev, očitno je prepoznal nek določen potencial v nas. Tako so v produkciji APT in na pobudo Matjaža Bergerja nastali še naši trije naslednji projekti.
Branko: K temu izzivu smo pristopali programsko, smo dobili okus in se naučili, da delo v skupini zahteva neko ustrezno dinamiko ter razumevanje, vendar nismo takoj nadaljevali, pustili smo si določen čas za mirovanje.
Primož: To zaradi tega, ker nismo imeli socialnih težav, ko smo bili še naprej angažirani vsak posebej, tudi skupaj v gledališčih. Imeli smo  delo in projekte, ampak smo si želeli to našo oazo, ko smo se po prvi preizkušnji dobro počutili, smo želeli nadaljevati v tej smeri.

... Vse kar smo izgubili ... (foto: Urška Boljkovac)
... Vse kar smo izgubili ... (foto: Urška Boljkovac)


Ali so producenti tisti, ki vam dajejo smernice in nalagajo tematiko, ali pač vi sami sledite svojim idejam?
Branko: Največkrat prihaja to vzporedno, ob zaključkih projektov se začnejo odmikati od neke ideje in si vzamemo predah. Se tudi zavedamo, da ga potrebujemo, da tudi predstave potrebujejo čas, da nekako preživijo, in tudi mi, da nismo prevečkrat na sceni, kajti ta oblika predvsem izčrpa. Z vsakim odmikom pa se znova pojavi želja, da bi nekaj skupaj poustvarili. Ko smo sodelovali z APT , smo se prilagajali njihovemu  repertoarju del, iskali smo neke skupne točke, se spogledovali z gledališčem absurda in obdelovali popolnoma avtorsko. Medtem ko imamo tu zdaj s svojo produkcijo veliko bolj odprte karte, mogoče tudi zato delo na predstavi traja dalj časa.
Katarina: Ko imaš neko referenčno gradivo, je lažje, kajti začneš delati na neki točki. Mi pa smo ogromno nekega časa porabili za ugotovitev, kaj nas zanima, kaj je sploh vredno delati, zakaj sploh delati. Smo zelo skeptični, tudi destruktivni, in ker med nami ni neke hierarhične tendence, nastane vedno kak dvom, niti ni vedno vse dobro, je tudi situacija, ko ne bi ničesar delali, in ravno iz te apokalipse, ko ničesar ne bi, začnemo graditi novo.
Branko: Že v osnovi je treba reči, da se kar težko usklajujemo, ta predstava bi morala biti že prej. Dejansko kar veliko časa posvečamo usklajevanju medsebojnih terminov, zato v glavnem tudi žrtvujemo naša poletja za nove stvaritve.
Vsi trije ste tako rekoč tudi odrsko plešoči. Kaj pravite, koliko je plesa oziroma koreografije v vaših predstavah in kaj vam pomeni gib v predstavi?
Primož: Najbolj plesna je bila naša prva skupna predstava Tam daleč stran, mogoče ne čisto v koreografskem pomenu, ne ravno plesno plesna, vendar dosti razgibana.
Katarina: Bila je ena sama koreografija, pač odvisno, kaj razumeš pod izrazom ples.
Branko: Predvsem nam veliko pomeni odnos do telesa, do drugega telesa in do prostora: pri predstavah, ki so mogoče bile izrazito negibalne na prvi pogled, je bilo prisotno ravno to telesno zavedanje, medtem ko je koreografsko scensko oblikovanje ves čas prisotno. Mi veliko delamo s posnetki, prisoten je komentar, in so premiki, tako da vedno nastopamo v koreografskem smislu, ko je pomembno, kje se kdo nahaja v odnosu do drugih in prostora. To je pravzaprav tudi čisto legitimen klasično gledališki princip, ki se ga tudi vedno zavedamo. Občasno si rečemo: "Ok., zdaj smo bolj govorili, drugič pa se bomo več gibali!"
Primož: Največkrat se že zelo zgodaj odločimo, česa ne bomo počeli, ravno zaradi tega, da poizkusimo z nekim drugim jezikom iznajti in preiskovati novi jezik uprizoritve.

... (foto: Urška Boljkovac)
... (foto: Urška Boljkovac)


Ali obstajajo kake vloge, ki bi si jih še posebej želeli odigrati?
Branko: Ne vem, ali smo tako vzgojeni, vendar si drznem trditi, da vsi trije uživamo v kolektivnih stvaritvah, v dinamikah, ki so povezane s skupinskimi procesi, torej delo z ekipo, tako da zelo redko razmišljamo individualno o dramski literaturi. Mogoče bomo zdaj po 40. začeli delovati v tej smeri.
Primož: Nikoli ne razmišljam, kaj bi rad igral ali pa izvajal. Vedno me privlačijo različne estetike, ali je to teater ali ples, vse to so različni odrski vidiki, jeziki, ko je lahko vse novo, je lahko zelo zanimiv izziv. Nikoli nisem imel preferenc o tem, kaj bi rad počel, nimam te skale. Kot je Branko rekel, raziskovanje pomeni proces, in dober proces je vedno zanimiv, ker te mogoče pripravi do tega, da greš tja, kjer še nisi bil.
Ste bili  mogoče  letos tudi na počitnicah, tam, kjer še nikoli niste bili?
Katarina: Štirinajst dni na morju na hrvaški obali.
Branko: Jaz samo pet dni. Moram povedati, da letos nisem bil na Baliju? Kdaj pa sem tam sicer bil? Nikoli še nisem bil, ampak niti letos nisem bil!
In znova smeh, potem pa so že odjadrali proti svoji oazi Tabor št.13.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Cvetje v jeseni po dveh letih še vedno navdušuje, le koreografija Mihe Krušiča izgubila na energiji.
Izvirni slovenski muzikal po povesti Ivana Tavčarja tokrat na odru Gallusove dvorane
Odlično. Klemen Prašnikar in Saška Averkijeva zmagala kitajski Blackpool.
Zmage sva seveda zelo vesela. Letos je najprestižnejši plesni festival latinskoameriških in standardnih plesov na svetu, Blackpool ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
Avgust 2016
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Živahne barve in očarljivi vonji za razigrano poletje
Pri Oriflamu vas čakajo izdelki, ki bodo popestrili sončne dni
Brezglutensko pecivo z nektarinami
Zadnji mesec v poletju si pripravite osvežilno pecivo
Preberi članek
Preberi članek